|
|
Tvorba ženskih oblik iz moških občnih imen
|
NA DOLGO IN ŠIROKO
V slovenskem jeziku je ženske oblike načeloma mogoče tvoriti iz katere koli moške oblike, vendar se za imena poklicev, kjer ženska oblika ni uveljavljena, pogosteje uporabljajo moške oblike. Pri imenih poklicev na
-a,
kjer gre za samostalnike moškega spola
(sluga,
vojvoda,
vodja,
pismonoša),
pa se vse pogosteje dogaja, da tudi ženske osebe poimenujemo s prvotno moškim nazivom, npr.
računovodja (namesto standardne oblike
računovodkinja).
Raba moške oblike je standardna za oba spola, če samostojne ženske oblike ni, npr. pri obliki
vodja (obliki
*vodkinja in
*vodjinja
se v rabi skorajda ne pojavljata):
- asist. Urška Lunder, dr. med.,
organizatorka in vodja učnih delavnic
- Razstavo je pripravila vodja tekstilnega oddelka Estera Cerar,
višja kustosinja Tehniškega muzeja Slovenije.
Pogosto, vendar v nasprotju s trenutnim pravopisnim standardom, pa tudi pri tistih ženskih poimenovanjih poklicev, kjer je ženska oblika že uveljavljena, slednjo nadomeščamo z moško na
-a, npr.:
- Marjeta Naglič, zborovodja (namesto
zborovodkinja)
V slovenskem knjižnem jeziku sta najpogostejša dva besedotvorna načina, s katerima tvorimo ženski par k moškemu poimenovanju. Pri prvem se
priponsko obrazilo
doda moškemu poimenovanju
(feminativi),
pri drugem pa se priponsko obrazilo zamenja. Feminativom najpogosteje dodajamo naslednja priponska obrazila:
-ica:
lektor-ica, predavatelj-ica, učitelj-ica
-(in)ja:
sociolog-inja, vojak-inja, advokat-inja, župan-ja
-(ov)ka:
stražar-ka, ekonomist-ka, kapitan-ka, miner-ka, pek-ovka
V drugo skupino spadajo tista poimenovanja, ki imajo za ženski in moški spol vzporedno podstavo, menja pa se priponsko obrazilo. Najpogostejši pari obrazil so:
-nik/nica:
odvet-nik/nica, sprevod-nik/nica, predsed-nik/nica
-ik/ica:
odvetn-ik/ica, veleposlan-ik/ica
-ec/ka:
letal-ec/ka, obveščeval-ec/ka, padal-ec/ka, igral-ec/ka
-ik/čarka:
analiti-k/čarka, politi-k/čarka
-dja/dkinja:
računovod-ja/kinja
Z vidika besedotvorja za ženska poimenovanja v slovenskem jeziku ni ovir. Besedotvorni postopki omogočajo tvorbo ženskega para h kateremu koli moškemu poimenovanju.
Standardna klasifikacija poklicev
za vse obstoječe poklice podaja tako moško kot žensko obliko, ki lahko tudi ne izhaja iz dejanske potrebe po tovrstnih poimenovanjih, temveč bolj iz zmožnosti slovenskega jezika, da te oblike izrazi, na eni ter jezikovnopolitičnega nazora in delovanja na drugi strani (gl. primere tradicionalno »moških« poklicev, za katere obstajajo tudi ženske oblike
(kamnosekinja,
vulkanizerka,
zidarka itd.),
četudi je njihova pojavnost v
korpusu
minimalna oziroma nična. Tudi pri poimenovanju novih poklicev, funkcij in nazivov ženska oblika z jezikovnega vidika ni vprašljiva, saj je tvorba ženskih oblik z morfemom preprosta, se pa pogosto dogaja, da ženske oblike v rabi ostajajo prezrte, možno pa je tudi, da ima ženska oblika negativno konotacijo (kar je na primer vidno pri parih
tajnik –
tajnica,
čarovnik –
čarovnica).
Nekatere ženske oblike pa so se v rabi uveljavile, vendar nasprotujejo jezikovnemu standardu. Ta denimo moškima oblikama
dekan,
prodekan
predpisuje ženski obliki
dekanka,
prodekanka
(a vendarle predpisuje denimo obliko
županja),
vendar se v rabi pogosteje uporabljajo oblike
dekanica,
dekanja in
prodekanja.
|
|
Pahor
Cesar
Trier
Roger
Pajer
Amir
Čar
Olivier
Pindar
Gaultier
Greer
Mojmir
Menier
Beauvoir
Mayr
Seymour
Frajkinclar
Amer
Corsair
Messier
Saunier
spisek imen, ki se uporabljajo tako za moške kot ženske (Jaša, Vanja, Saša, Aljoša)
Nedovršni glagol je glagol, ki izražajo trajanje ali ponavljanje dejanje (npr. pisati proti napisati).
spisek lastnih imen, ki na podlagi podatkov iz korpusne analize izkazujejo nihanje pri rabi -rjev/-rov, npr. Vladimir, Ikar itd.
spisek lastnih imen, ki so v leksikonu označeni s kategorijo odgovora
spisek zemljepisnih lastnih imen, ki se ne končajo na -sko, -ško ali -čko in vseeno zahtevajo predlog na (Vrhnika, Ptuj, Prevalje)
spisek imen, ki se uporabljajo tako za moške kot ženske (Jaša, Vanja, Saša, Aljoša)
spisek angleških in francoskih imen, ki se končajo na izgovorjeni r (Sapir, Shakespeare itd.)
Svojilni pridevnik je pridevnik, s katerim označujemo lastnino ali svojino nekoga in nastane iz samostalnika, ki mu dodamo obrazila -ev (stric – stričev dežnik) ali -ov (Marko – Markov avto) ali -in (Tina – Tinin zvezek).
Lastno ime je beseda ali besedna zveza, s katero poimenujemo točno določeno stvar, bitje, kraj, izdelek, podjetje, knjigo … (Mercator, Gremo mi po svoje, Leksikon imen, Rudolf Maister, Ljubljana, Bela krajina …).
Obrazilo je del besede, ki ga dodamo besedi, da naredimo novo, na primer -ica (miza + -ica ->__ mizica) ali -ov (ananas + -ov ->__ ananasov).
Preglas je glasovna sprememba, ki samoglasnik o za soglasniki za c, č, ž, š, j spremeni v e, na primer meč – z mečem (ne z* mečom).
Polglasnik je samoglasnik, ki v slovenščini nima svoje črke, zato ga ne zapisujemo (mrk, vrt) ali pa ga pa zapisujemo z e (pes, ves).
Nemi e je e, ki ga ne izgovorimo; v slovenščini se pojavlja v tujih imenih (George, Barbie, Tesniere, Louvre).
Enozložnica je beseda z enim zlogom, na primer ples, meč, smeh, vrat.
Soglasnik je glas, pri tvorbi katerega so dihalne poti srednje ali najmanj odprte; v slovenskem jeziku je 21 soglasniških fonemov, ki jih ponazarjajo črke B, C, Č, D, F, G, H, J, K, L, M, N, P, R, S, Š, T, V, Z in Ž.
Sklon je slovnična kategorija samostalniške ali pridevniške besede, ki izraža funkcijo te besede v stavku.
Imenovalnik je prvi sklon samostalnika ali pridevnika, ki izraža sklon osebka, povedkovega določila ali zvalnika in odgovarja na vprašanje, kdo ali kaj nekaj počne.
Orodnik je šesti sklon samostalnika ali pridevnika, ki izraža, s kom ali s čim se kaj dogaja.
Mestnik je peti sklon samostalnika ali pridevnika, ki izraža, pri kom ali pri čem se kaj dogaja.
Rodilnik je drugi sklon samostalnika in pridevnika, ki izraža, koga ali česa (ni).
Ničta kočnica je končnica, ki ni izražena z glasom, torej slišimo samo osnovo, na primer pri besedah korak, Karin ipd.
Nezvočnik je vrsta soglasnika, eden izmed 15 fonemov v slovenskem jeziku ( /p/, /t/, /k/, /b/, /d/, /g/, /f/, /h/, /v/, /j/, /l/, /r/, /c/, /č/, /dž/, /s/, /š/, /z/, /ž/, /m/, /n/), od teh je 6 zvenečih in 9 nezvenečih.
Tožilnik je četrti sklon samostalnika in pridevnika, ki izraža, koga ali kaj (vidimo/slišimo ipd.).
Sklanjatev je vzorec za pregibanje samostalnikov, pridevnikov, zaimkov in števnikov po sklonu, spolu in številu glede na njihove skupne značilnosti.
Priponsko obrazilo je morfem ali zaporedje morfemov ki jih dodajamo desni strani osnove in tako tvorimo nove besede (ded-ek. star-ka).
Samoglasnik je glas, pri tvorbi katerega so dihalne poti najbolj odprte, v slovenskem jeziku jih je osem ( /a/, /e/, /?/, /?/, /i/, /o/, /?/, /u/), v pisavi pa jih zaznamujejo črke A, E, I, O, U.
Elkanje je branje po črki l, torej izgovarjanje glasu l namesto dvoustničnega u (npr. rekel je namesto rekeu je).
Nedovršni glagol je glagol, ki izražajo trajanje ali ponavljanje dejanje (npr. pisati proti napisati).
Nezveneči nezvočnik je vrsta soglasnika, nezveneči nezvočniki pa so /p/, /t/, /s/, /š/, /č/, /k/, /f/, /h/, /c/. Nezveneči jim pravimo zato, ker se pri izgovarjavi le-teh glasilke ne tresejo v enakomernih intervalih.
Prislov je nepregibna besedna vrsta, ki opisuje okoliščine, v katerih poteka dejanje, izraženo z glagolom.
Samostalnik je besedna vrsta, ki poimenuje osebe, živali, rastline, predmete, pojme. Samostalniku lahko določimo spol, število, sklon in sklanjatev.
Besedna vrsta je skupina besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi in skladenjskimi funkcijami, ki se zaradi teh podobno pregibajo. Slovenščina pozna po Slovenskem pravopisu 2001 devet besednih vrst: samostalniško besedo, pridevniško besedo, glagol, prislov, predlog, členek, veznik, medmet in povedkovnik.
Dajalnik je tretji sklon samostalnika in pridevnika, ki izraža, (proti) komu ali čemu se odvija neko dejanje.
Zvočnik je zveneči soglasnik, ki ne vpliva na izgovor nezvočnikov pred seboj. V slovenskem jeziku poznamo zvočnike m, n, v, j, r in l.
