Samostalnike moškega spola, ki se končujejo na polglasnik, zapisan s črko e, in soglasnik (npr. pisec, boben) praviloma sklanjamo tako, da polglasnik izpustimo: npr. pozabil sem ime pisca; luknje v bobnu. Polglasnik izpade pri tistih samostalnikih, katerih osnova se pred neničto končnico končuje na sklop nezvočnika in zvočnika (posel – posla), isto velja za samostalnike s priponskim obrazilom -c ali -k (starec, dedek – starca, dedka). Pri nekaterih samostalnikih polglasnik sicer ohranjamo, pogosto tam, kjer bi izpust polglasnika povzročil težji ali popačen izgovor besede: npr. jezdec – dvaindvajset jezdecev (ne *jezdcev).

Enako pravilo velja tudi za slovenska lastna imena (npr. Kolšek – pogovor s Petrom Kolškom), tudi med njimi pa so izjeme, kjer polglasnik ohranjamo: npr. Kocbek – razprava je posvečena Kocbeku (ne *Kocbku).

Obstajajo tudi posamezna imena, pri katerih se poleg standardne oblike pogosto uporabljajo tudi nestandardne: npr. Klemen – za Klemna/Klemena. V nekaterih imenih so neobstojni tudi samoglasniki a, i in o: npr. Jakac, Sajovic, Vovčok – Jakca, Sajovca, Vovčka –, obstaja pa tudi skupina imen, kjer raba omahuje: npr. Lajovic – koncert je bil posvečen skladatelju Aleksandru Lajovcu/Lajovicu. Ne glede na predpis vedno prevlada tudi morebitna osebna preferenčna oblika imenovane osebe. Če nismo prepričani, katera oblika se uporablja pogosteje, lahko podatke o tem dobimo v korpusu.