Izbira priponskih obrazil: -lec ali -vec
KRATKO IN JEDRNATO
Na grafu si lahko ogledate podatke o rabi besed sanjavka in sanjalka v korpusu Gigafida. Beseda sanjavka je skladna s trenutnim pravopisnim standardom. Raba besede sanjalka je odsvetovana, vendar tega navodila večina piscev ne upošteva.

NA DOLGO IN ŠIROKO

Pri mnogih samostalnikih, ki se končajo s priponskim obrazilom -lec/-vec, se v rabi pojavljajo razhajajoči zapisi, kar je posledica pogostih sprememb in nedoločnih pravil v jezikovnem standardu skozi zgodovino. Polemika o zapisovanju obrazil -lec ali -vec je znana tudi kot problem bralca ali polemika bralecbravec, zaradi svoje razsežnosti in dolgotrajnosti pa so jo označevali tudi kot novo črkarsko pravdo. Zapuščina tega perečega pravopisnega vprašanja je še vedno vidna v jeziku, saj se raba pri nekaterih oblikah vztrajno odmika od jezikovnega standarda, za slednjega pa se zdi, da deluje zoper jezikovno intuicijo, ki se glede na zgodovinski razvoj nagiba k obrazilu -lec. Pri težavah z zapisom posameznih oblik si lahko pomagamo s korpusom, ravnamo pa se lahko po naslednjih pravilih:

1. Priponsko obrazilo -lec dodajamo:

a) glagolski osnovi na samoglasnik: bratibralec, maščevatimaščevalec;

b) korenu na samoglasnik: gretigrelec, vretivrelec.

Priponsko obrazilo -lec se lahko zapisuje tudi kot -vec, če je na koncu korena -l- ali -lj-: volitivolivec/volilec, ponavljatiponavljavec/ponavljalec. Nekateri primeri imajo podobne vzporednice, tvorjene iz pridevnika: blebetatiblebetalec proti blebetavblebetavec.

2. Priponsko obrazilo -vec dodajamo:

a) korenu na samoglasnik: klatiklavec, britibrivec, petipevec (največkrat beseda izraža (živega) vršilca nekega dejanja, izjema je števec, kadar označuje napravo);

b) osnovi na samoglasnik, če je pred glagolsko pripono črka l ali sklop lj: volitivolivec, ponavljatiponavljavec.

Kljub temu da obrazilo -vec pri nekaterih oblikah pri življenju ohranja predvsem pravopisni standard in se jezikovna raba ne ozira na to, ali je pred glagolsko pripono črka l ali sklop lj, je nujno pri visoki pojavnosti oblik na -vec omeniti tudi vlogo črkovalnikov v urejevalnikih besedil, denimo v Microsoftovi programski zbirki Office, kamor je slovenski črkovalnik vključen od leta 1994. Podobne korekcijske vzorce lahko opazimo tudi pri črkovalnikih za druge sisteme oz. programske zbirke. Korpusni podatki denimo kažejo, da je bila oblika volilec ob obdobju državnozborskih volitev v Sloveniji leta 1996 veliko pogostejša, nekje ob vstopu v novo tisočletje jo je oblika volivec dohitela, od leta 2005 naprej pa je oblika volivec prepričljivo močnejša od konkurenčne. Prav tako ob takšni dinamiki oblik ne gre zanemariti vpliva izida Slovenskega pravopisa 2001 – zadnjega normativnega pravopisnega priročnika za slovenski jezik. Pred tem so bila v veljavi pravila, določena leta 1950, od takrat pa se je razmerje med rabo in standardom pri tovrstnih oblikah dodatno nagnilo v prid oblik na -lec – za ponovno vzpostavitev razmerja med obraziloma je poskrbela prav nova izdaja pravopisa.

Skrb za poenotenje slovenskega knjižnega jezika v pisni podobi je bila prisotna že od Trubarja dalje, o enotni izreki slovenščine v javni rabi pa se je začelo govoriti šele na polovici 19. stoletja, torej v obdobju pospešenega družbenega vzpona in širjenja slovenščine. Polemika bralecbravec sega v konec 19. stoletja. V tem času je slovenski jezikoslovec Stanislav Škrabec želel s pisnim razlikovanjem med črkama l in v preprečiti branje po črki, saj je jezikovna raba vse bolj namesto k izgovarjanju l-ja kot dvoustničnega [v] ali soglasnega [u] težila k izgovarjanju srednjega [l]. To pomeni, da so govorci besede, ki so se v pisavi končevale z obrazilom -lec, standardno pa prebirale z -vec, začeli prebirati z [l] – [glodalca] namesto [glodauca]. Škrabec je želel z razlikovanjem med l in v v tovrstnih primerih poskrbeti za to, da bi se besede še naprej enako izgovarjale, le tiste, ki so pisane na -lec, izgovorjene pa na -vec, bi spremenile zapis, spremenjena pisava pa bi vsaj v tovrstnih primerih odpravila elkanje. Številni jezikoslovci so se v naslednjih desetletjih z izčrpnimi argumenti izrekali bodisi za eno bodisi drugo rešitev, raba pa je še naprej preferirala pisanje z obrazilom -lec namesto z -vec.

Že sredi 19. stoletja pa je elkanje dobilo močnega zaveznika v slovenskem meščanstvu. Kljub vztrajnim prizadevanjem Stanislava Škrabca se je proti koncu stoletja v tako imenovani »boljši« družbi še bolj utrdilo mnenje, da je izgovarjava s trdim l (npr. [bravec]) vulgarna in da je olikan samo izgovor s srednjim l ([bralec]). Te tendence so bile tako vplivne, da je bilo elkanje vključeno tudi v šesto izdajo slovnice Antona Janežiča. Šele leta 1899 je Fran Levec pod Škrabčevim vplivom v svojem pravopisu, ki je bil tudi uradno potrjen šolski priročnik, sprejel ukrepe, s katerimi je želel zajeziti naraščajoče elkanje: sprejel je zapis bravec, ki bi že v pisavi opozarjal na ustrezno izreko. Polemike, ki jih je sprožil s tem, so burile duhove vse do izbruha prve svetovne vojne in še dlje. Tako tudi naslednji normativni priročnik, slovnica Antona Breznika, v prvih dveh izdajah dopušča oba izgovora. Stanje se je ohranjalo vse do leta 1922, ko je bilo elkanje – kljub odločnemu nasprotovanju meščanstva in starejšega prebivalstva – s šolsko uredbo odpravljeno in proglašeno za nenaravno, neresnično umetničenje jezika, ki je temeljilo na želji po izkazovanju višjega družbenega položaja.

V 20. stoletju je v izdajah pravopisnih priročnikov prišlo do različnih predpisov, ki so temeljili na tradicionalističnih, besedotvornih, glasoslovnih (blagoglasje) in nazorskih, celo političnih argumentih. Tako je v pravopisu iz leta 1920 uvedena variantnost oblik, raba obrazila -vec pa je predpisana za samostalnike, ki zaznamujejo "delujoče osebe", izpeljani pa so iz pridevniške (npr. bebavbebavec) ali glagolske osnove (bratibravec). V pravopisu iz leta 1935 je bilo to pravilo dopolnjeno s pogojem, da mora pridevnik, ki služi za podstavo, označevati živ subjekt (npr. bahavbahavec).

Naslednja izdaja pravopisa iz leta 1937 upošteva tudi načelo blagoglasnosti, ki v tem primeru pravi, da je samostalnik težje izgovorljiv, če -l- ali sklopu -lj- sledi l, zato je v teh primerih priporočeno obrazilo -vec (volivec, sestavljavec). Pravopis iz leta 1950 poleg pravil iz prejšnjih izdaj uvaja še določilo o izgovoru besede glede na to, ali se zdi uporabniku določena beseda domača ali umetna. To pomeni, da so ločene ljudske besede, ki se izgovarjajo z [u] (npr. morilca – [moriuca]) in knjižne besede (npr. snažilka), ki se izgovarjajo z [l] – [snažilka], pri mnogih besedah sta bila dovoljena oba izgovora, odvisno od tega, kako domača je bila posamezniku določena beseda.

Slovenski pravopis 1962 je vseboval pravilo, da se vsi samostalniki, tvorjeni iz nedovršnih glagolov ali pridevnikov, ki opisujejo delujoča bitja, tako osebe kot tudi živali, pišejo s priponskim obrazilom ‑avec/‑ivec oziroma ‑avka/‑ivka (npr. kadiveckadivka). V nasprotju s pravili je bilo vključenih tudi nekaj "orodnih" imen orodij (npr. zajemavka), predvsem pa so tem imenom pripisani izgovori na [u]. Tvorci pravopisa so pravilo, ki ni upoštevalo jezikovne rabe, argumentirali z željo po enotnosti in doslednosti rabe, zgodovinsko upravičenostjo, obenem pa so bile pravopisne rešitve namenjene tudi odvračanju od elkanja. Odziv javnosti na spremembe je bil izjemno močan, tako da so bile te po sklepu konference Slovenske akademije znanosti in umetnosti preklicane, obveljale pa so ravno tako nepopolne in že zastarele rešitve pravopisa iz leta 1950. Tako je spremembe prinesel šele zadnji pravopisni priročnik iz leta 2001. Pri teh rešitvah prevladuje pisanje z obrazilom -lec, razen če je pred glagolsko pripono -l- ali -lj- (npr. volitivolivec, sestavljatisestavljavec).

ZA NAVDUŠENCE
Slovenski pravopis – pravila (2001):
Stran 112 - Težji primeri iz besedotvorja – obrazila -ec, -lec, -vec
Preverite tudi, kaj o vašem iskalnem pogoju pravijo digitalizirani slovenski pravopisi in starejše slovnice, ki so izšli v obdobju od 1899 do 2001.
©2012 Amebis, d.o.o., Kamnik